Phoenix

o filmu

unij leta 1945. Nelly Lenz, ki se je iz koncentracijskega taborišča vrnila s hudo iznakaženim obrazom, po rekonstrukcijski operaciji začne iskati ljubezen svojega življenja, moža Johnnyja. Ta živi v prepričanju, da njegova žena – tako kot vsa njena družina – ni preživela holokavsta. Ko ga Nelly končno izsledi, Johnny v njej ne vidi nič več kot žensko, ki je čudno podobna njegovi mrtvi soprogi. Predlaga ji, da bi prevzela njeno identiteto in mu tako pomagala do družinske zapuščine. Nelly, ki hoče vedeti, ali jo je Johnny resnično ljubil ali pa je bil prav on tisti, ki jo je izdal nacistom, tako postane svoja lastna dvojnica.

Psihološka drama, postavljena med ruševine Berlina leta 1945, je zgodba o ženski, ki trmasto verjame, da lahko ljubezen preživi grozote vojne. Triler noir s pridihom Vrtoglavice je posnel Christian Petzold, eden največjih mojstrov t. i. berlinske šole.

izjave kritikov

»Petzold ustvari mešanico suspenza, maščevanja in krivde, ki v spomin prikliče ne le Hitchcocka, pač pa tudi Fassbinderja. Film ne bi mogel biti bolj psihološko kompleksen /…/.«
- Mark Peranson, Cinema Scope

»Christian Petzold v nekaj kratkih in preciznih potezah nariše svojo protagonistko kot tragično žrtev in hkrati kot borko, katere pojava ima strašansko moč – paradoks, ki doseže svoj vrhunec približno devetdeset minut kasneje v osupljivem in nepozabnem zadnjem prizoru. /…/ Phoenix je čisto preprosto popolno zasnovan in strukturiran film, ki najde ravnotežje med narativnim suspenzom in tematsko kompleksnostjo, ne da bi kadarkoli zdrsnil v kliše ali nejasnost. Poleg tega gre za doslej najbolj virtuozen primer aluzivne cinefilije tega vztrajno referenčnega nemškega režiserja, ki tokrat v akcijo vključi nič manj kot tri klasične filme noir.«
- Adam Nayman, Cinema Scope

»Prevzemajoč razmislek o povojni rekonstrukciji identitete /…/, zakrinkan v triler noir o zamenjani identiteti.«
- Joumane Chahine, Film Comment

»Petzold in njegova muza, izjemna Nina Hoss, se v šestem skupnem projektu družbene in politične kompleksnosti Nemčije dvajsetega stoletja znova lotevata skozi prizmo ameriškega žanrskega filma – tokrat se naslanjata na bogato tradicijo psihodram o dvojnikih, ki so temeljile na neomajni moči človeškega obraza: Njen obraz (A Woman's Face), Vrtoglavica, Vnovič rojeni (Seconds).«
- Scott Foundas, Variety

»To tiho pretresljivo delo si zasluži, da ga vidi kar najširši krog art house občinstva.«
- Jordan Mintzer, The Hollywood Reporter

»V popolnem nasprotju s tem, kar bi pričakovali od berlinske šole – režiser sodi med pripadnike prve generacije –, zagrabi Phoenix gledalca že v prvi minuti. /…/ Petzold se tako kot v svojem prejšnjem filmu Barbara loteva nemške zgodovine na podoben način kot Rainer Werner Fassbinder: z močnimi ženskami v središču zgodbe ter s scenarijem, v katerem so usode posameznikov ravno tako pomembne kot natančno raziskane družbene okoliščine. Kdor je menil, da je Petzold z Barbaro dosegel vrhunec svoje kariere, naj premisli še enkrat. Phoenix je vsaj tako močan film.«
- Peter Gutting, cinetastic.de

»Varčni in učinkoviti motor tega filma deluje na bencin, narejen iz filmske zgodovine. Petzold /…/ z izjemno preprostostjo razkrije zgodovino za filmskimi podobami in žanri, tako da filmi o amneziji, filmi noir ter filmi o novi identiteti ob Phoenixu nenadoma zbledijo. Iz [Hitchcockovega] Suma, [Franjujevih] Oči brez obraza, Vrtoglavice in neštetih drugih vstanejo resnični ljudje ter resnične zgodbe o izdajstvu, nasilju, preživetju, oživitvi in maščevanju. /…/ Nič manj pomembno pa ni, da se režiser teh konvencij loteva z druge strani: to je Vrtoglavica z vidika Kim Novak, detektivski film noir, v katerem se namesto z bedastim detektivom poistovetimo s femme fatale.«
- Daniel Kasman, Notebook

»/…/ eden najboljših novih filmov, kar sem jih letos videl. Nekakšen križanec med [Verhoevnovo] Črno knjigo in [Almodóvarjevo] Kožo, v kateri živim – čeprav niti približno tako pretiran kot katerikoli izmed njiju.«
- Ignatiy Vishnevetsky, The A.V. Club

»/…/ delo, ki si ničesar ne skuša olajšati: nobenih preprostih rešitev, nobenih binarnih nasprotij.«
- Julia Dettke, Die Zeit

»Petzold s Phoenixom ustvari mojstrovino, še toliko bolj izjemno, ker gre za enega redkih nemških filmov, ki nam pokaže neposredne posledice holokavsta.«
- Eithne O'Neill, Positif

»Močna, ganljiva in vznemirjujoča melodrama, ki govori o nori ljubezni, izgubljeni identiteti in izdaji, pa tudi o upanju.«
- Alain Grasset, Le Parisien

»Petzold ne dopusti, da bi zgodba kadar koli zapadla v melodramo, podobno kot v prejšnjih filmih pa ga tudi tokrat intrigira relacija politično–osebno, povezanost obeh in njuna soodvisnost. Njegova junaka ves čas komunicirata na dveh ravneh – skozi skop dialog in skozi bolečino, ki jo nosijo preživeli – s čimer režiser prepleta mikro in makro raven dogajanja ter na subtilen način gradi suspenz. Phoenix je tako po eni strani film o soočanju z individualno krivdo, ki privede do zloma intimnega odnosa, tako dokončnega, da ni več poti nazaj, po drugi strani pa je tudi zgodba o kolektivni krivdi in zanikanju tragedije, ki se ji reče holokavst.«
- Špela Standeker, Dnevnik

»Močna parabola o identiteti in kolektivnih obrambnih mehanizmih.«
- Ana Jurc, MMC RTV SLO

nagrade

Nagrada FIPRESCI – San Sebastián. Toronto. London. Viennale. Solun. LIFFe. Rotterdam. Hongkong.

napovednik

podatki o filmu

PHOENIX
Phoenix

Christian Petzold
Nemčija, 2014
DCP
98 min
nemščina

režija Christian Petzold
scenarij Christian Petzold v sodelovanju s Harunom Farockijem po romanu Le retour des cendres Huberta Monteilheta
fotografija Hans Fromm
montaža Bettina Böhler
glasba Stefan Will
produkcija Florian Koerner von Gustorf, Michael Weber
igrajo Nina Hoss, Ronald Zehrfeld, Nina Kunzendorf

o avtorju

Christian Petzold se je rodil leta 1960 v Hildnu in študiral režijo na Nemški akademiji za film in televizijo v Berlinu. Z mednarodno priznanimi filmi, kakršni so Notranji mir (Die innere Sicherheit, 2001), Yella (2007) in Jerichow (2008), se je uveljavil kot vodilni predstavnik ohlapno povezane skupine sodobnih nemških režiserjev, znane pod imenom berlinska šola. Leta 2012 je z Nino Hoss in Ronaldom Zehrfeldom posnel film Barbara, ki mu je poleg številnih drugih priznanj prinesel srebrnega medveda za najboljšo režijo na Berlinalu, obenem pa potrdil njegov sloves enega najbolj kritiško cenjenih sodobnih nemških režiserjev.

iz prve roke

»Med pripravami je na nas močno vplivalo besedilo Alexandra Klugeja Ein Liebesversuch [Ljubezenski eksperiment]. Zgodba se dogaja v Auschwitzu. Nacisti skozi luknje gledajo v zaprto sobo. Opazujejo par, ki se je nekoč strastno ljubil – tako je zapisano v dokumentih. Nacistični zdravniki skušajo to ljubezen obuditi: hočejo, da bi imel par spolni odnos. Cilj je ugotoviti, ali je bila ženska uspešno sterilizirana. Poskusijo vse: šampanjec, rdečo luč, škropljenje z ledeno mrzlo vodo, da bi ju potreba po toploti morda spet prignala skupaj ... Vendar se nič ne zgodi: moški in ženska se niti ne pogledata. Neuspeh nacističnih zdravnikov na neki čuden način pomeni zmago za ljubezen: ljubezen, ki je izgubljena in ki je ti zločinci ne morejo priklicati k življenju. Mislim, da je bil ta tekst za nas najpomembnejši. Ali je mogoče skočiti nazaj čez globoko, nihilistično brezno, ki so ga v Nemčiji izkopali nacionalsocialisti, ter rekonstruirati čustva, ljubezen, usmiljenost, sočutje – življenje nasploh? Nelly ne sprejme, da zgodbe in pesmi niso več mogoče, da ni več mogoča ljubezen. Čas hoče zavrteti nazaj. Ljudje, ki se z nečim nočejo sprijazniti, ki so uporniški in trmasti, me kot režiserja zanimajo. /…/ Ko je bil Harun še moj učitelj na akademiji v Berlinu, mi je dal v branje svoj esej o [Hitchcockovi] Vrtoglavici, v katerem je govoril o moški projekciji, o moškem, ki hoče zgraditi žensko po svoji zamisli. Potem je bila tu še knjiga [Huberta] Monteilheta Le retour des cendres [1961], o kateri sva imela dolge diskusije. /…/ Gre za nekakšno mešanico med Vrtoglavico in zgodbo o vrnitvi iz koncentracijskega taborišča. /…/ Spraševala sva se, ali bi lahko to bila knjiga, ki bi zapolnila vrzel v nemški filmski industriji. Česa takšnega v Nemčiji namreč nimamo. Američani so bili v Vietnamu, vojaki so se vrnili in nastal je novi film: Cimino, Noč živih mrtvecev in tako naprej. Vrnitev domov je osnova pripovedništva, to je tudi tema Odiseje. Tudi neorealizem govori o vrnitvi domov, ne le v smislu filma ceste, ampak kot vprašanje: kdo smo, kaj je ta dežela? Nemci bi morali to zgodbo o vrnitvi domov dobiti že leta 1945, a je niso posneli. Nočejo videti samih sebe, saj se nočejo soočiti s svojo krivdo. Mislim, da je to rana, ki se vleče skozi vso našo filmsko zgodovino – do danes. /…/ Nellyjine nemogoče sanje se mi zdijo podobne sanjam narediti film: nočem biti več duh, delati hočem filme, v katere verjamem, hočem imeti obraz, hočem biti ljubljen. Nisva si tako različna, lahko jo razumem.«
- Christian Petzold