NAMIŠLJENE LJUBEZNI

izjave kritikov

»L'amour fou za 21. stoletje: na prvi pogled trivialna meditacija o norosti ljubezni in poželenja, zapakirana v nepopisno šik embalažo, je za 21-letnega wunderkinda kanadskega filma Xavierja Dolana pravzaprav zelo pogumen odklon od pričakovanj. Če je bil Dolanov prvenec, Ubil sem svojo mamo – zmagovalec po izbiri občinstva na lanskem, 20. Liffu – tenkočutna, minimalistična analiza trenja med mamo in njenim najstniškim sinom, so Namišljene ljubezni na neki način njegovo nasprotje. Še vedno so sicer obdukcija (tokrat trikotniško zastavljenega) razmerja, v prvi vrsti pa vizualno čudovita, na trenutke precej duhovita vaja iz sloga, ki se bolj kot s subtilnimi niansami človeških razpoloženj (ta so precej jasna – hromeči obup neuslišane ljubezni je verjetno čustvo, ki ga večini med nami ni treba posebej razlagati) ukvarja z grenkosladko lepoto hiperstiliziranih kadrov, v katerih so kritiki v Cannesu opazili tako vplive Wong Kar-waija kot tudi francoskega novega vala in Pedra Almodóvarja.«
- Ana Jurc, MMC RTV SLO

»Dolan je dobro seznanjen s filmsko klasiko, še zlasti s filmi Godarda, Bertoluccija in Truffauta. A čeprav je primerjava s Truffautovim Jules in Jim mogoče prikladna, si Namišljene ljubezni vendarle utirajo svojo pot. /.../ Z Dolanovim prvencem si deli številne odlike: ustvarjalni zanos, zrelo režijo in privlačno rabo glavnih in stranskih likov, ki nas skozi kamero nagovorijo neposredno, s svojim komentarjem pa hkrati zapolnjujejo narativne vrzeli in nas včasih namerno speljejo na napačno sled. Dolan izkazuje stilistično drznost, kakršno od čudežnega dečka že pričakujemo, tisto, kar nas resnično prevzame, pa je zrelost karakterizacije, ki daleč presega režiserjeva leta. Trenutno je njegove filme zabavno gledati, utegne pa se zgoditi, da bo njihov ogled kaj kmalu postal obvezen za vsakogar, ki ceni dober film.«
- David Wiegand, San Francisco Chronicle

»Tako kot Ubil sem svojo mamo so tudi Namišljene ljubezni polne živahnih besednih dvobojev: Dolan ima izjemen posluh za odrezav dialog in neskončne tirade ter za nianse in skrajnosti jezika ulice. Vsaka izmenjava besed je odlično odigrana in enako velja za tisto, kar ostaja neizrečeno. Gledalcu postane še pred glavnima junakoma jasno, da je Nicolas, zlatolasi predmet njunega poželenja, običajen spogledljivec in lomilec src. Vendar lepota sledi lastnim zakonom ... Morda je res 'ničvreden', a zaradi tega ni izkušnja ljubezni – ali poželenja – naših protagonistov nič manj boleča. V tem pogledu je psihologija Dolanovega filma do pičice točna in natančna. Vsak od nas je ne neki točki svojega čustvenega življenja najbrž že kdaj takole koprnel – skrivaj, ponižno in brezupno.«
- Mark Le Fanu, Sight & Sound

»Xavier Dolan, 21-letni čudežni deček, igralec in režiser, ki je s svojim prvencem Ubil sem svojo mamo požel nagrade v Cannesu leta 2009, se vrača s še eno divje modno in stilizirano poslastico, filmom Namišljene ljubezni, posnetim v Montrealu, a pod odkritim vplivom Godarda, Audrey Hepburn in Wong Kar-waija.«
- Lisa Schwarzbaum, Entertainment Weekly

»Scenarist, režiser, glavni igralec Xavier Dolan je bil star komaj 20 let, ko je posnel ta film. In vendar je to že njegov drugi celovečerec. Pomislite, kaj ste počeli vi, ko ste še hodili v šolo. Najbrž se ne boste spomnili stoječih ovacij, s katerimi so vas sprejeli v Cannesu. Dolanov najnovejši film kaže svoje vplive – in čustva – odkrito, vendar so njegove opazke vse prej kot sentimentalne. /.../ Rezultat je mestoma neobrušen, a Dolan beleži srčne težave, kot se mu kažejo. Ljubezen in obsesijo prepleta z igrivo gotovostjo.«
- Joshua Rothkopf, Time Out New York

»Nesporen triumf spretnosti. Namišljene ljubezni delujejo kot nekakšno izkrivljeno ogledalo fantazij, estetizirajo in poveličujejo norost, ki jo poraja neuslišana obsesija. So prav tako pijane od lepote in slepe za resnico kot njihovi zaslepljeni protagonisti.«
- Karina Longworth, The Village Voice