HRANA d.d.

izjave kritikov

»/.../ srhljiva zgodba o ameriški prehrambeni industriji, ki jo nadzirajo korporacije. Lani nastali dokumentarec Roberta Kennerja je bil letos nominiran za oskarja, ki ga sicer ni dobil, je pa zato prejel kup drugih nagrad in nominacij. V zgoščeni pripovedi osvetli način prehranjevanja Američanov, ki se je v zadnjih petdesetih letih spremenil bolj kot v deset tisočih letih skupaj. V ameriških supermarketih je 47.000 različnih proizvodov, v njih ni letnih časov, ljudje pa ne vedo, kaj jedo in od kod prihaja hrana. Kakor ugotavlja avtor, je prehrambena industrija današnjega tipa začela nastajati v tridesetih letih prejšnjega stoletja s 'fast food' verigami, McDonaldsom, ki je ponudil povsod isti, poceni hamburger. In tudi če v teh obratih ne jeste, se prehranjujete s hrano, ki jo je ustvarila ta industrija, z rastlinsko in živalsko. Največji dobavitelj kokoši za McDonalds je korporacija Tyson, ki je preoblikovala žival, da ima večje prsi in več mesa, v pol časa manj kot nekoč pa jo danes vzgojijo v dvakrat večjo kot nekoč. Farme so z njimi nagnetene, ne morejo se gibati, hodijo ena po drugi, vmes je crkovina, hranijo pa jih z antibiotiki, na katere so postale že odporne. Odšel je tudi v drugo dobaviteljico mesa, v največjo klavnico prašičev na svetu, v kateri jih pobijejo 32.000 na dan, tla v njej pa so prekrita z urinom in krvjo. Delavci so večinoma emigranti, ki se zaradi lastnih neurejenih razmer ne morejo pritoževati in delajo za majhno plačilo. Lotil se je tudi Monsanta, peklenske korporacije, ki z genetskim inženiringom uničuje rastlinje, zaradi nje pa je v Ameriki že devetdeset odstotkov soje gensko spremenjene, kmete, ki hočejo pridelovati konvencionalno, pa uničuje s sodnimi postopki. Film predstavi tudi kmete, ki gojijo ekološko in pridelujejo organsko hrano. Tudi tobačna industrija se je zlomila, čeprav je obvladovala svet, zaključi avtor in v odjavni špici zbere še kup nasvetov za vsakogar od nas. A najprej, preverjajte, kaj jeste!«
Delo

»Kennerjev film ne more popolnoma natančno pojasniti, kaj jemo in kaj se dogaja v 'kuhinji', iz katere hrana prihaja na police trgovskih verig, vendar pa je dober začetek za razumevanje živilskopredelovalne industrije v Ameriki, ki jo namesto manjših kmetij zadnja leta hrani in zastruplja peščica korporacijskih farm. Z emmyjem nagrajeni televizijski producent in režiser se je dokumentarca lotil v slogu Michaela Moora in problematiko proizvodnje hrane z animacijami, grafi, številkami, intervjuji in skritimi kamerami poskušal približati dovolj nazorno in privlačno, da bi jo lahko razumel vsak gledalec, pri tem pa opustil Moorov senzacionalizem in humor. Pridelovanje in predelovanje živil, ki so tako umetna, da sploh ne poznajo več letnih časov, tako kot ameriško govedo ne pozna več trave, res ni niti malo smešno. Še zlasti ne za starše, ki zaradi zastrupitev z bakterijo E. coli izgubljajo otroke, za revne, ki se debelijo ob enodolarskih hamburgerjih, delavce na tekočem traku, ki jih menjajo kot po tekočem traku, in male kmete, ki se morajo namesto kmetovanja ukvarjati s tožbami.«
Tina Bernik, Žurnal

»Ljudje morajo biti zelo obupani, da se odločijo za gladovni štrajk. In tu je izziv. Prijateljem recite, da jih vabite na filmski vikend, da bo ta filmski vikend tematski in da boste gledali le dokumentarce o hrani - zelo velika verjetnost je, da boste v ponedeljek vsi na gladovnem štrajku. Hrano boste zavračali. In to v vseh smislih, tudi v tistem najbolj skrajnem: če vam bo kdo hrano le omenil, boste začeli avtomatično bruhati. V šokantnem, ekspozejskem, aktivističnem dokumentarcu Hrana, d.d. slišimo: 'Industrija noče, da bi vedeli, kaj jemo – če bi vedeli, ne bi več hoteli jesti.' V povprečnem ameriškem supermarketu je 47.000 različnih produktov, kar pomeni, da imajo ljudje veliko izbiro, toda v resnici izbire sploh nimajo – izbirajo lahko le med produkti, za katere ne vedo, kako so nastali.«
Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Temna preteklost zrezka na vašem krožniku.«
RTV SLO

»Ne ugriznite v naslednji košček hrane, dokler si ne ogledate Hrane, d.d., tega esencialnega, nepozabnega dokumentarnega filma.«
Peter Travers, Rolling Stone

»Ogled tega filma je nujen!«
Gary Goldstein, Los Angeles Times

»Eden najbolj pomembnih filmov letošnjega leta.«
Rossiter Drake, 7x7

»Nujno si oglejte ta film. Pripeljite tudi svoje otroke, če jih imate. Če jih nimate, pripeljite otroke koga drugega.«
David Edelstein, New York Magazine

»V vsakem oziru izjemen film.«
Pete Hammond, Boxoffice Magazine

»Bistroumno napisan in odlično produciran dokumentarni film. Režiser Robert Kenner postreže z inteligentnimi, vizualno prepričljivimi argumenti, ki koreninijo v preverjeni, stari šlo raziskovalnega novinarstva.«
Maria Garcia, Film Journal International